Podrobnosti pritegnejo

Vzrok za ljubezen na prvi pogled v ta kanu predstavljam v tem naslovu.

To je obroba kanuja, ki je sestavljena iz dveh letvic, med katerima so nameščeni distančniki.

Konstrukcijsko ojačajo zgornji rob, hkrati pa so dekorativno zelo lepi, še posebej, če se malo igramo z izbiro lesa.

Za letvice sem izbral mahagonij, ki je rdeče-rjave barve (podoben kanuju), za distančnike sem sprva mislil enako, potem pa sem se premislil in izbral jesen, ki je svetle, belo-rumene barve. Tako dobimo les mehkega izgleda in kontrastnih barv.

Za razliko od tistih umetnih materialov (smol in traku), z lesom v Sloveniji ni težav. Na voljo je kar nekaj trgovin, ki prodajajo žagan les, le cene moramo primerjati, ker obstajajo kar precejšne razlike.

Izdelava teh detajlov je zelo počasna in zdi se, da ne gre nikamor (v primerjavi s prejšnjim delom). Veliko je lepljenja, upasovanja, čakanja na sušenje in brušenja.

Začel sem z lepljenjem zunanje obrobe. Ker tak dolgega lesa nisem dobil, sem jo sestavil iz dveh kosov, katera sem spojil na mestu kjer je najmanj napetosti. Napestos v lesu seveda zelo narašča, ko se pomikamo proti konicama. Zato potrebujemo veliiiiiiko sponk (cving, po domače).

Kot sem že napisal, "cving" ni nikoli preveč:

To je ena stran kanuja. Vsaka ploščica mora imeti dober stik s površino, kar se vidi tako, da ob pritisku iztisne malo epoksi lepila.

Žal se zaenkrat obroba z distančniki še ne vidi dobro, vendar res izgleda enkratno. Moramo počakati en dan, da se lepilo posuši in bom takrat objavil slike.

Zalepil in montiral sem še obroče pokrovov, ker mi je ostalo še malo lepila v posodici.

Ob koncu dneva pa izvrtal še luknje za privez čolna.

Gremo v podpalubo

Kanu ima res dve palubi. Torej ima tudi podpalubo! To stva dva predalčka na konceh kanuja, na katerih je pritrjena paluba. Uporablja se lahko za shranjevanje stvari, mislim pa, da tudi služi kot zračni prekat, ki drži kanu na vodi v primeru prevrnitve. Kar domiselno.

Paluba je sicer opcija vendar ga prav ta naredi za nekaj posebnega. Lahko bi ga neredili brez tega, kar odprto vse to konic, kot je to običajno sicer.

Izdelati je bilo potrebno dva prekata, v katera sežemo skozi okroglo odprtino.

Letvice so ogrodje za palubo, katera se namesti čisto na koncu. Oblika je rahlo izbočena pri prekatu, v konici pa je ravna.

Prekat je oblikovan na podlagi kroja iz kartona. Po približnih dimenzijah sem narisal obliko na karton, ga umeril na samem mestu in prerisal na leseno ploščo. Velikost je seveda odvisna od tega, kje se prekat nahaja. Po načrtu je priporočljiva razdalja okoli 75 cm od konice kanuja. Postopek se mora običajno ponoviti, saj kanu ni ravno identičen na obeh straneh.

Ok, kanu ima palubo, ki sicer ni dovolj velika, da bi prespali, lahko pa tja odložilo veliko drobnarij.

Oblika, ki plava

Iz plošč je končno nastala oblika, ki že spominja na kanu. Na tej stopnji si že lažje predstavljamo njegovo dolžino (pribl. 4,8m) in širino (pribl. 0,9m).

Na notranji strani so plošče na spojih prekrite z trakom iz steklenih vlaken. Traku se v Sloveniji ne dobi kolikor vem (in spraševal sem veliko), dobil pa sem blago iz istega materiala, katerega sem narezal na trakove. Kar zoprna stvar, ker se robovi traku sufajo. Zelo težko je bilo takšen trak nanašati. Ko je bilo končano, sem našel pravi trak v Zagrebu. Ta trak ima zarobljen rob in je zato je delati z njim zelo lahko.

Takole izgleda takšen, pravi trak za takšno delo:



Na zunanji strani je šlo zato veliko lažje. Pred nanosom traku, pa sem moral zakitati "v" odprtino med ploščami. Ker ne nameravam pobarvati lesa, sem hotel, da bi bil kit enake barve kot les. Kit naj bi se naredil iz epoksi smole in dodatkom belega prahu (utrjevalca, silice ali kakorkoli mu že rečejo). Problem je bil, da je ta mešanica ostala bela! V glavnem, imel sem kup problemov glede barve in nihče od dobaviteljem mi ni znal primerno pomagati. Na koncu sem dodal malo rjave barve in to je to.

Izgleda kt čokolešnik, kajne? Kit sem zbrusil do površine lesa in nato nanesel trak. S tem so spoji ojačani in vodotesni.

Tako je trup kanuja narejen. Sledi še veliko dodatkov, ki bojo kanu ojačali in dali lepši izgled.

Brez prijateljev ne gre

Mnoge stvari še pridobijo na vrednosti in čaru, če jih delimo z drugimi. Že zdaj se veselim, da bom lahko družino in prijatelje popeljal po jezeru ali reki, če jih ne bo preveč strah:)

Večino stvari na kanuju lahko opraviš sam, vendar je vse bolj zabavno, če imaš okoli sebe ostale navdušence.

Tisti s čednim predpasnikom na eni od prejšnjih slik je bil moj oče. Tudi on je presenečen kako delo pravzaprav ni zelo zahtevno. Že zbira točke, da se bo lahko peljal s kanujem:)

Čeprav ga do sedaj ni bilo na slikah, pa mi je pomagal še en prijatelj, ki ga je vse skupaj tako navdušilo, da bo verjetno še on začel delati svoj kanu. Žal je moral sedaj odpotovati za dalj časa in upam, da mu bo tale blog krajšal čas do uresničitve njegove želje.

Do sedaj smo pripravili panele za sestavljanje. In so sedaj so res mnogi dvomili, da bi iz tega utegnil nastati kanu. Tudi jaz sem z navdušenjem pričakoval naslednjo fazo, ko bo vse skupaj bolj podobno kanuju.

Takole smo začeli sestavljati panele:

Druga slika kaže, kako šivava panele skupaj z bakreno žico. Na vsake 12 cm sva zvrtala majhne luknje in z žico zavezala zgornjo in spodnjo panelo tako, da se njuna robova na notranji strani stikata. Žice bomo na zunjanji strani kasneje poščipali stran, na notranji strani pa ostanejo trajno. Seveda je potrebno še prej stike premazati z epoksi smolo in trakom iz steklenih vlaken.

Takole izgleda pošivana stranica. Sedaj je že bolj podobno kanuje, kajne?

Na notranji strani se vidijo trakovi iz steklenih vlaken. To je bela tkanina, ki postane prosojna, ko je premazana z epoksi smolo. Uporablja pa se za utrjevanje spojev (kot železna mreža v betonski plošči). Na zgornjih slikah se vidi, kako je kanu vleklo skupaj, zato so začano dodani trije distančniki, ki držijo obliko, ostal pa bo le srednjo (seveda v lepši obliki).

Stvar pa še ni za v vodo. Sploh pa še manjka veliko podrobnosti, ki spremenijo tole "banjo" v lepši izdelek.

Začetek gradnje

Ob nakupu načrta sem dobil navodila za gradnjo ter pomanjšan načrt kanuja. Osnovni material je vezana plošča iz lesa "okume", debeline 5mm. Lahko bi bila kakšna druga vezana plošča, le da mora bit čim lažja in imeti čim manj grč.

Iz teh plošč se izrežejo panele za stranice kanuja. Na vsaki strani kanuja sta po dve dolgi paneli in ena za dno. Ker so plošče dolžine največ 2,5m in ker je kanu dolg približno 4,8m je potrebno panelne plošče spojiti.

Naj povem nekaj glede slik. Ker gradim v garaži ob umetni svetlobi in ker se mi ob gradnji ne da ukvarjati še z osvetljavo, so nekatere slike bolj slabe kakovosti. Naj velja, da so slike gradnje bolj za pomoč pri gradnji, kot pa kakšna kompozicija. To bomo naredili na koncu:)

Prenašanje načrta na ploščo:

Potem, ko je bilo narisano, sem z vbodno žago izrezal vse panele. Vseh skupaj jih je bilo deset:

Zlepljene skupaj na sredini pa tvorijo dolge panele s katerimi sestavimo kanu.

Za vodoodpornost poskrbi epoksi premaz katerega nanesemo na obe stranici plošč in sicer vsaj dvakrat. Epoksi je dvokomponentna smola, ki je sestavljena iz dela A in B katera mešamo,v mojem primeriu 2:1. Mešanico je potrebno porabiti v 45ih minutah, potem pa se začne strjevati. Za dobro sušenje pa potrebuje topel prostor, ne manj kot 15 stopinj, najbolje nad 20. Drugi dan je površina sijoča, impregnirana in trdna kot trda plastika.

Takšne panele se še narahlo prebrusijo, le toliko, da zgubijo lesk in potem so pripravljene za sestavljanje. Meni je bilo kar žal jih tako brusiti, ker je epoksi smola zelo lepo izvabila rdečkastjo rjavo barvo iz lesa. Takrat se pokaže, kakšna bo končna barva kanuja, če seveda pustimo naravno barvo.

Panele so nared za šivanje. Res pravim šivanje, ker jih bomo z bakreno žico zašili skupaj v obliko kanuja. Če ne verjamete, da je to mogoče, potem berite dalje.